Valentino Zaccaria SIMONITTI

Valentino Zaccaria Simonitti

Arhitekt

Barnas, 12.2.1918 – Cedad, 30.8.1989

 

Po maturi na Umetnostnem liceju v Genovi je poučeval likovno vzgojo in umetnostno zgodovino na špetrskem učiteljišču. Diplomiral je na fakulteti za Arhitekturo v Benetkah. Prodoren intelektualec globoke kulture in širokih zanimanj je bil aktiven kulturni animator ter predavatelj o umetnosti in sodobni arhitekturi.

Posvetil se je arhitekturnem delu kot sodelavec arhietkta Marcello D’Olivo. Njegov stil, ki se uvršča v organsko smer, je označevalo bogastvo izvirnih gradbenih elementov. Leta 1964 je odprl svoj arhitekturni biro v Vidnu, delal in študiral je tudi v svoji hiši v Špetru, ki jo je obogatil z zgodovinsko-etnološkimi sugestijami. Njegova družinska hiša, obnova zgodovinskih spomenikov (Landarka jama, cerkvev Sv.Jerneja v Barnasu itd.), naravni parki in urbanistični načrti so bili v središču Simonittijevih zanimanj. Rad se je strokovno poglabljal tudi v naravo.

Proti koncu petdesetih let prejšnjega stoletja se je približal slovenskemu kuturnemu miljeju, posebej  v Ljubljani, ki ga je cenil je bilj zanj vir sugestij in primerjav. Po potresu iz leta 1976 se je kot strokovni koordinator (tudi v svojstvu predsednika zbornice arhitetkov videnske pokrajine) močno prizadeval za varstvo in zaščito gradbenega premoženja Beneške Slovenije in Furlanije.

Njegovi prispevki so objavljeni v Enciklopediji Furlanije Julijske krajine, v reviji Quaderni friulani, sodeloval je s študijskim centrom Ippolito Nievo ter je bil animator v okviru Študijskega centra Nediža (bil je eden od njegovih ustanovnih članov) in v drugih slovenskih organizacijah.

 

Meni