Paolo Manzini

Partizan, arhitekt in kipar

Špeter 30.6.1927 – Čedad 27.3.2013

 

Paolo Manzini je končal učiteljišče v Špetru. Obiskoval je Akademijo za likovno umetnost in Fakulteto za arhitekturo v Benetkah. Po študiju je sodeloval z arhitektoma Valentinom Simonittijem in Marcellom D’Olivom, nato pa z drugimi kolegi odprl atelje (INGARCH) za arhitekturo in inženirstvo v Čedadu.

Dolgo let je poučeval na šolah, nekaj časa pa se je posvečal izključno arhitekturi. Zanimala ga je strukturna organska zamisel. Arhitektonska forma in struktura sta v njej globinsko povezani, materiali pa, predvsem vidni železobeton, se kombinirajo z lesom, opeko in kamnom ter določajo plastičnost in otipljivost konstrukcij.

Politično se je Paolo Manzini “Pinko” oblikoval v odporništvu. Še zelo mld se je pridružil formaciji Osoppo, ki ji je poveljeval sporni kapetan italijanske vojne Specogna. Udeležil se je nekaterih sabotaž med Ažlo in Muostom, nakar se je kasenje oddaljil od brigade, ki se je spreminjala v desničarsko paravojaško strukturo. V začetku 50 letih prejšnjega stoletja se je vpisal v Komunistično partijo. Bil je aktiven član deželne Zveze borcev ANPI in več let predsednik špetrske sekcije.

Ni bil neposredno angažiran v slovenskih organizacijah, ki so se borile za priznanje Slovencev videnske pokrajine, a je bil vedno pripravljen podpreti njihove zahteve. Aktiven pa je bil v kulturnih organizacijah.

V začetku 80. let je sodeloval pri ustanovitvi Društva beneških likovnih umetnikov, ki mu je več let tudi predsedoval, in Beneške galerije v Špetru, ki je nastala v okviru društva. Skupaj z drugimi domačimi ustvarjalci je dal pobudo za ustanovitev zadruge Lipa, ki je skrbela za uveljavljanje umetnosti in domače obrti in razvijala založniško dejavnost.

Bil je tudi sam umetnik, ukvarjal se je s kiparskim upodabljanjem lesenih, železnih in glinastih predmetov. Svoje stvaritve je razstavljal na mnogih osebnih in skupinskih razstavah v Furlaniji in Sloveniji, obenem je tudi ustvaril več spomenikov iz cementa in železa v spomin na odporniško gibanje. Bil je med ustanvitelji moškega zbora Matajur iz Klenja in njegov član.

 

(povzeto po zapisu Renza Ruclija v Trinkovem koledarju)

Meni