IVAN TRINKO 

Zamejski, narodnoobrambni delavec, pesnik, pisatelj, prevajalec, jezikoslovec, slikar, skladatelj, profesor filozofije, “Oče beneških Slovencev”, rojen 25. januarja 1863 v Spodnjem Trčmunu (Tercimonte) “pri Piernovih”, umrl 26. junija 1954 prav tam.

Bil je četrti izmed dveh sinov in treh hčera (Terezija je bila redovnica v Brescii in je tam umrla). Oče Anton (1826-1905), mali posestnik, mati Marija Golob (1828-1904), gospodinja (rodovnik v Trinkovem koledarju 1973).

Hodil je v italijansko osnovno šolo v Jelini pod Trčmunom, kjer ga je učila beneška učiteljica Roza Koren (1870-73), na prigovarjanje kaplana Valentina Domenisa ga je dal oče v čedajsko osnovno šolo (1873-75); na koncu prvega leta se je tako izkazal, da je bil odlikovan z zlato svetinjo. Po osnovni šoli je odšel v videmsko nadškofijsko semenišče (1875), kjer sta bili klasična gimnazija z licejem in bogoslovje. Kot izreden učenec je prvi licej preskočil in maturiral 1882. Bogoslovje je opravil v štirih letih in pel novo mašo 21. junija 1886 v Trčmunu. Za novo mašo so mu zložili in natisnili tri priložnostne pesmi. Že pred posvetitvijo je odslužil krajši vojaški rok v Padovi, potem je ostal v semenišču do upokojitve 1942. Predstojniki so ga namreč prosili, naj študira dalje in postane profesor na nadškofijski gimnaziji.

Tako je Trinko 1886 postal prefekt v semenišču in se tri leta posvečal študiju filozofije, ruščine, poljščine in češčine. O njegovi filozofski izobrazbi je vladala nejasnost, na kateri Univerzi je študiral. Ob njegovi prvi izvolitvi v videmski pokrajinski svet je La Patria del Friuli pisala, da je študiral “na Dunaju in drugod”. Tudi Pasquale Gujon govori o “univerzitetni diplomi iz filozofije”. Profesor Aldo Moretti iz videmskega semenišča, profesor Marino Qualizza in župnik Božo Zuanella pa trdijo, da se Trinko ni učil filozofije na Univerzi ker videmsko semenišče, ki je bilo privatna ustanova, ni zahtevalo od vseh profesorjev univerzitetne diplome, ampak je bilo edino merilo strokovna sposobnost in pravovernost (Zuanellovo pismo 24. januarja 1989). Tudi je bil v tem času prefekt, zato je sam študiral. Na njegovo filozofijo je najbolj vplival furlanski filozof Giovanni Battista De Giorgio, ki je izdal 1861-62 filozofsko delo Institutiones philosophicae ad mentem divi Thomae tironum usui… O njem je Trinko govoril in pisal.

1889 je postal Trinko profesor latinščine in italijanščine na nižiji gimnaziji, po profesorskem izpitu še matematike in prirodoslovja. 1894  je prevzel stolico filozofije na liceju in jo obdržal do 1942, ob prostem času je učil beneške dijake knjižno slovenščino. Pred avstrijskim-nemškim prebojem bojišča pri Kobaridu in zavzetjem Furlanije oktobra 1917 je Trinko preselil Collegio Nobili Dimesse, katerega ravnatelj je bil, iz Vidma v Padovo in potem v Firence in ostal do konca vojne z njim, vojaki pa so mu doma uničili veliko knjig in rokopisov. 1942 ga je v Vidmu podrl vojak s kolesom, po odpustitvi iz bolnišnice se je odpovedal službi in se vrnil v Trčmun v hišo nečakov, ki jo je pomagal zgraditi 1930 malo pod vasjo.

Imel je sobo in kapelo, hodil s palico, posedal pred hišo, bral in študiral, sprejemal prijatelje in ostal tu do smrti.

Trinko je  študiral samo v italijanskih šolah in v nižiji gimnaziji je s sošolci tekmoval v zlaganju italijanskih pesmi; pozneje je dokazal, da so mu italijanski verzi elegantno tekli. Narečja in narodne zavesti se je navzel doma: “Doma smo vedno govorili slovensko. Moji starši so bili naročeni na knjige sv. Mohorja in so čitali vedno, pa jaz nisem maral, ker nisem razumel slovenščine, književne slovenščine, pa sem vedno bral italijansko” (intervju s prof. J. Peterlinom januarja 1953 ob 90-letnici rojstva za RAI TrstA, gl. Trinkov koledar 1985, 41-51).

Alojizu Resu pa je natančneje pojasnil, kako se je spoprijel s prvo slovensko knjigo: “V četrti gimnaziji pa sem se lotil o počitnicah Mohorjeve povesti Mati dobrega sveta (če se prav spominjam) ter sem jo s trdovratno vztrajnostjo prebral šestkrat zaporedoma, dokler je nisem dovolj razumel” (Čas 1923, ponatis Trinkov koledar 1985, 31-40).

Povest je napisal duhovnik Jernej Dolžan z naslovom Mati Božja dobrega sveta ali bratovska ljubezen. Povest iz časov turških bojev konec XVI. stoletja. Izdala Družba svetega Mohora v Celovcu 1868, 120 strani. Gre za ganljivko o slovanskih otrocih v turški sužnosti, njihovem trplenju in srečni rešitvi (glej Izvestje Trst 1968, 14-15).

 

Med počitnicami  mu je pomagala mati, potem je bral v semenišču, tudi med poukom. Ponovno je zatrjeval, da se je sam naučil slovenščine, “brez učitelja, brez slovnice, brez slovarja; kljub zunanjim zaprekam, ker so mi učenje zabranjevali” (Levcu 7. februarja 1884). Spodbujal pa je njega in beneške študente župnik in pesnik Peter Podreka (Slovenski primorski bibliografski leksikon III, 37-38), ki jim je posojal knjige.

 

Meni