Paolo MANZINI

Partizan, kulturni delavec in kipar

Končal je učiteljišče v Špetru in se nato vpisal na fakulteto za arhitekturo v Benetkah, kjer je opravil nekaj izpitov. Dolgo let je delal v biroju znanega furlanskega arhitekta Marcella D’Oliva, ki je takrat delal na mednarodni ravni (v Italiji, Afriki, na Bližnjem Vzhodu). Postal je celo njegov najpomembnejši sodelavec. Za njegovo delo je je bila pomembna strukturna organska zamisel v arhitekturi. Arhitektonsak forma in struktura sta v njej globinsko povezani, materiali pa, predvsem vidni železobeton, se kombinirajo z lesom, opeko in kmanom ter določajo plastičnost in otipljivost konstrukcij.

Politično se je PaoloManzini “Pinko” oblikoval z odporništvom. Zelo mlad se je pridružil formaciji Osoppo, a čez nekaj časa se je oddaljil in jo zapustil, ker se je le-ta vedno bolj spreminjala v desničarsko paravojaško strukturo.

Paolo Mayini ni bil neposredno angažiran v slovenskih organiyacijah, ki so se prizadevale za priznanje slovenske manjšine, bil pa je vedno pripravljen podpreti njihove zahteve.

Bil je aktiven član Vsedržavner zveze borce ANPI in več let predsednik špetrske sekcije.

Aktivno je sodeloval z Društvom beneških likovnim umetnikov in Beneško galerijo. Sam je veliko ustvarjal kot kipar in v svojem eksperimentiranju uporabljal različne materiale: les, kovino, barvo, abstraktne oblike. Njegove umetnine ob njegovi hiši v Špetru vzpostavljajo dialog z naravnim okoljem. Oblikoval je tudi nekatere spomenike odporništvu. Zadnjea so odkruili marca 2013 na Lesah (Grmek)