Marino Qualizza
duhovnik, teolog in novinar
Podutana 6. oktobra 1940 – Viden 22. maja 2025
Marino Qualizza se je rodil v Podutani 6. oktobra 1940. umrl je v Vidnu 22. maja 2025. Po osnovni šoli je šel v vidensko malo semenišče, a so ga po maturi predstojniki poslali v Rim na papeško Gregorijansko univerzo. Bil je posvečen v duhovnika v Vidnu 29. junija 1965. Nato je poučeval na nadškofijski gimnaziji. Leta 1969 je doktoriral iz dogmatske teologije na Gregorijanski univerzi.
Pri 34 letih je bil ugleden in spoštovan profesor dogmatike. Predavati je začel takoj po končanem drugem vatikanskem koncilu in je tako v Videnski nadškofiji zaznamoval prehod iz predkoncilske v pokoncilsko Cerkev. Uveljavil se je med italijanskimi teologi, dolgo je bil v vodstvu njihovega vsedržavnega združenja. Napisal je več deset knjig s teološko vsebino. Njemu je bila zaupana naloga, da leta 1986 ustanovi Višji inštitut verskih znanosti v Vidnu, to je univerzitetno fakulteto za učitelje in profesorje verouka na šolah. Njen dekan je bil kar 25 let.
Nekaj let je bil župnik stolne cerkve v Vidnu.
Marino Qualizza je kot odgovorni urednik je vodil štirinajstdvenik Doma v obdobju 1983 – 2000 ter od leta 2003 vse do smrti. Veliko se je ukvarjal s Trinkom in o njem predaval, sodeloval je v dvojezični knjigi Ivan Trinko, ki jo je izdalo KD I. Trinko (1979) z esejem Ivan Trinko politik. Leta 1983 se je udeležil simpozija o Trinku, ki ga je organiziral papeški zavod Slovenik v Rimu; govoril je o Trinku filozofu. Sodeloval je tudi v knjigi o Trinku (1986), ki jo je izdala Pokrajina Viden.
Živel je in delal v Vidnu, a se je vedno vračal domov. Ustavile ga niso niti hude telesne poškodbe, ki jih je utrpel 18. oktobra 2005 med sestopom z Mangarta. Od leta 1987 do poletja 2024 je ob nedeljah in praznikih 37 let maševal v Dreki. Od leta 2013 je ob sobotah daroval sveto mašo po slovensko v Špetru.
Vseskozi je skrbel za pravice Slovencev videnske pokrajine in pomagal pri slovenskih organizacijah. Večkrat je bil član enotnih delegacij, ki so romale v Rim, da bi bil sprejet zaščitni zakon za slovensko manjšino. Njegova prizadevanja pa so bila trn v peti krajevnim nacionalistom. Skušali so ga diskreditirati in ustrahovati, tudi s prijavami in sodnimi postopki. Prvič je bil v sodni obravnavi, skupaj s sošolcem in prijateljem Božom Zuanello, zaradi knjige Mračna leta Benečije – Dejavnost tajnih organizacij v vzhodni Furlaniji (nekateri trdijo, da mu je to preprečilo imenovanje za goriškega nadškofa), drugič zaradi članka o protislovenski kampanji deželnega svetnika Roberta Novellija. Italijansko sodstvo je v obeh primerih priznalo, da je bilo njegovo pisanje korektno in nežaljivo.
Leta 2022 ga je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor odlikoval z Medaljo za zasluge za dolgoletno neutrudno povezovalnost pri delu za duhovno in narodno rast Slovencev na Videnskem.