Luciano Chiabudini

Pisatelj in pesnik

Ščigle, 13.12.1931 – Viden, 4.1.1999

 

Studiral je na tehničnem zavodu Malignani v Vidnu (dosegel je diplomo kovino-mehaniškega tehnika), zaposlil se je najprej v neki tovarni, nato je postal strojevodja na italijanskih železnicah. Na njegovo kulturno in versko zorenje je vplival lažanski duhovnik Antonio Cuffolo.

Pisal je v slovenščini, furlanščini in italijanščini, najbolj pa je poglobil odnos z domačim slovenskim dialektom. Začel je objavljati svoje članke (1978) v časopisu Dom v rubriki Piha Ponediščak.

Objavljal je tudi v časopisu Emigrant in v Trinkovem koledarju članke o kulturi in ljudskem izročilu, ki ga je vneto raziskoval. Poglobil se je tudi v vprašanje slovenskega narečja, ki ga je prilagodil ljudskemu izražanju, obenem pa je tudi raziskoval in oživljal besedišče, ki je bilo že šlo v pozabo.

Pisal je tudi za gledališče (Same pravce, Liepa naša domovina, Na zdravje…), besedilo in glasbo pesmi, bil je kantavtor in je sodeloval tudi s slovenskimi radijskimi programi RAI v Trstu za katere je pripravil številne oddaje. V obdobju 1979-85 je pisal in z igralci Beneškega gledališča oblikoval mesečne oddaje za Benečijo.

Leta 1997 je v italijanščini objavil knjigo Cerkev in župnija v Laseh (La chiesa e la parrocchia di Lasiz), leto kasneje Nabožne pesmi v občini Podbonesec (Canti sacri nel comune di Pulfero). Leta 1998 so njegove pesmi objavili v brošuri V nebu luna plava (K.d. Rečan).

Dobil je tudi več priznanj, med njimi Lastro landarske banke in leta 1996 nagrado na natečaju Naš domači jezik, ki ga razpisuje občina Špeter.

 

 

Meni