GLASBENIK

 

Trinko je igral harmonium: “Kedar sem truden, malce poigram na harmonium pa je zopet dobro” (Marici Nadliškovi, Trinkov koledar 1981, 71-72). nad 30 let je vodil semeniški pevski zbor (maestro di cappella del seminario) in “njegove izvedbe so bili izjemni dogodki”. Imel je izredno trdno glasbeno kulturo, gojil stike z vsemi videmskimi glasbeneiki, vzor pa mu je bil čedajski skladatelej cerkvene glasbe Jacopo Tomadini, ki je pogosto prihajal k njemu.

Po njegovem zgledu je izpeljal Trinko v škofiji reformo cerkvene glasbe, zato je pisal članke, osebno posredoval, kazal s svojim semeniškim zborom.

Tudi kot skladatelj se je zanimal samo za cerkveno glasbo. Večina njegovih skladb je nastala za bogoslužne potrebe samostana Nobili Dimesse v Vidmu, kjer je skrbel tudi za glasbo in praznične prireditve.

Skladbe, ki so bile namenjene bogoslužju, so pele sestre ob spremljavi harmonija, tiste, ki jih je Trinko pisal za gojenke, so te izvajale ob klavirski spremljavi. Trinkove skladbe “so samostojna dela zrele osebnosti” (P. Merkù). Merkù je našel v arhivu Collegio delle Nobili Dimese 24 Trinkovih skladb, sam pa je objavil naslednje:  O Sacrum convivium (CG 1914); Molim te ponižno (v zbirki Slava presveti evharestiji, Ljubljana 1914); Jezus je od smerti vstal (v članku v Arte cristiana); Iz globočine (Posvečeno Prevzvišenemu knezu in nadškofu Fr. B. Sedeju v spomin, Trst 1935, zaplenjeno); Odprite se, preblažena nebesa (na 8. strani prejšnje objave, nedokončano [?]).

Trinko je pisal o glasbi predvsem priložnostne članke: Cenno storico dell’Oratorio (v priložnostnem listu Il Natale del Redentore, Ud 1901); Jacopo Tomadini e la musica sacra in Friuli  (predavanje v Akademiji, izšlo v Atti 1908-09, 36 str.); Saggio di antiche melodie liturgiche nei paesi italo-slavi (Arte cristiana III, 1915); Commemorazione di mons. Jacopo Tomadini nell’anno centenario di sua nascita (Ud. 1923); Canto e SS. Eucarestia (Ud. 1923); A proposito del canto popolare (Ce fastu? VIII, 1932) (pri. P. Merkù, Ivan Trinko glasbenik, Trinkov simpoziji v Rimu, 105-16).

 

Meni