FILOZOFSKI SPISI

Kot profesor filozofije se je “popolnoma pogreznil v svoj šolski predmet, kater je tako ‘širok in globok’, da se mu ne pride kmalu ne do konca ne do kraja. Seveda študiram ne toliko radi šole, kolikor radi samega sebe. Hočem poznati kolikor možno podrobnejše svojo stroko. To je moje edino veselje” (pismo Marici Nadlišek – Trinkov koledar  1981, 71).

Filozofijo je predaval skoraj 50 let in tako usmerjal bodoče duhovnike in izobražence, ki so izšli iz videmskega semenišča.

Bil je pristaš neosholastične filozofije, ki jo je zagovarjal papež Leon XIII. v okrožnici Aeterni Patris 1879.

V tej filozofiji je videl Trinko pravo smer nekega “zmernega realizma”, ki se upira materializmu in pretiranu spiritualizmu.

V njej sta se krščanstvo in poganstvo spet srečala in se pobratila na osnovi človeške narave, ki je sestavljena iz telesnosti in duha in ki nima naloge, da bi ustvarila resnico, ampak da bi jo spoznala v samih stvareh, kakor se s pomočjo čutil predstavi našemu razumu, očiščena vsakršnega predsodka in postavljena nad vsakršno strast”.

Po Trinku je svet dojemljiv, ima duhovno razsežnost, ki je znamenje in navzočnost svobode v svetu; ta je na neki način prirojena samim stvarem, razodeva pa jo človekova spoznavna dejavnost. Med filozofskimi in eksperimentalnimi znanostmi ni nasprotji. “Filozofija je iskanje resnice v njenih notranjih vzrokih; je očiščena in poglobljena zdrava pamet, ki izhaja iz dejstev in je z opazovanjem, izkustvom in umovanjem zmožna najti njegove vzroke in zakone”. Glavni problem filozofije pa je po Trinku odnos Bog-svet (gl. Marino Qualizza, Trinkov simpoziji v Rimu, 65-71). Zaradi svojega ugleda je postal Trinko 1901 dopisni član Società cattolica Italiana per gli studi scientifici, 5. sekcija (filol.) v Rimu; od 1904 je bil dopisni, od 1910 pa redni član Accademia di Arti e Scienze v Vidmu. V njem okviru je štirikrat predaval o filozofiji in vsa predavanja so izšla v Atti dell’ Accademia…. To so:  Divagazioni cosmologiche intorno alla natura dei corpi (1904, 37 str.); Giovanni B. de Giorgio filosofo friulano (1913, 23 str.); Il problema massimo della filosofia contemporanea (1926, 28 str.); La filosofia ed il senso comune (1935, 30 str.).

Furlanskega filozofa De Giorgia, ki je predaval v semenišču in ga je Trinko v mladosti poznal, je še enkrat predstavil: Primo centenario del filosofo G.B. De Giorgio (Il Friuli, 24. dec. 1921).

Z razpravo o moderni italijanski filozofiji in filozofiji pri Slovanih je sodeloval v knjigi W. turner, Storia della filosofia (Ud. 1925). Slovenske in jugoslovanske filozofe je obdelal v knjigi o Jsli (1940); o beneškem filozofu Jakobu Stelinu je pisal v Domu in svet (1939, 96-97).

Meni