BRUNA DORBOLO’

(1947 – 2017)

Od mladih let aktivna v socialnem in kulturnem življenju Benečije, je kot kulturna delavka, dolgoletna občinska upraviteljica, zastopnica interesov Slovencev na Videnskem in kot besedna ustvarjalka v nadiškem narečju veliko prispevala h kulturni rasti, k napredku in uveljavljanju slovenske manjšine na Videnskem. 

Bruna Dorbolò se je rodila leta 21. februarja 1947 v Bijarču (Špeter) v zelo številni družini mlinarja. Po končani srednji šoli v Zavodu Uršulink v Čedadu se je vpisala na Univerzo, a študija ni dokončala, ker se je zelo mlada poročila in si ustvarila družino. Zaposlena je bila v domači lekarni.

V začetku sedemdestih let je bila v krogu domačih intelektualcev, ki so ustanovili Študijski center Nediža, ki je kakovostno bistveno dvignilo nivo kulturnega delovanja slovenske manjšine na Vidmskem. Študijski dnevi, glasbeno šolstvo, ki se je kasneje uokvirilo v Glasbeno matico, razstavna dejavnost z Beneško galerijo, narečni natečaj za otroke Moja vas, poletno letovanje otrok Mlada brieza, tečaji slovenščine, raziskovalna dejavnost in publikacije: to so nekatere dejavnosti, ki jih je središče nekaj desetletij razvijalo. Pri vseh je Bruna Dorbolo aktivno sodelovala. Iz tistih izkušenj se je porodila zamisel dvojezičnega izobraževanja v Benečiji.

Ko je leta 1984 odprl svoja vrata špetrski dvojezični vrtec, je Bruna Dorbolo bila med zelo maloštevilnimi starši, ki so verjeli v ta projekt in je v vrtec vpisala svojo najmlajšo hčer, kar je zaradi njenega ugleda pozitivno vplivalo na druge družine.

Leta 1974 je dala pobudo za ustanovitev Zveze beneških žen, ki se ob prizadevanjih za enakopravnost ženske v družbi zavzema tudi za priznanje pravic slovenske manjšine, za uveljavljanje slovenskega jezika in kulture ter za njuno enakopravnost. Osrednja prireditev za osmi marec je bil vsako let nastop Beneškega gledališča in za to priložnost je napisala 5 dramskih besedil. Bila je predsednica Zveze beneških žen nad 40 let.

Njena družbena in politična angažiranost se je pomnožila, ko je kandidirala na napredni občinski listi v Špetru, ki je leta 1980 prekinila dotedanjo vladavino Krščanske demokracije in sprožila vsestransko rast občine Špeter. Postala je namreč vodilna v Nadiških dolinah in je na upravni ravni vzpostavila nov, odprt odnos do slovenske problematike. V špetrski upravi je Bruna Dorbolo ostala skoraj petindvajset let kot občinska svetovalka, odbornica in županja. V tem svojstvu se je morala dvakrat braniti pred deželnim nadzornim odborom (Comitato di Controllo) zaradi statuta Občine, ki je prvi v videnski pokrajini opredelil slovensko identiteto kot temeljno sestavino identitete skupnosti. Statut je bil dokončno odobren leta 2002.

Večkrat in zelo učinkovito je kot upraviteljica zagovarjala pravice slovenske manjšine na avdicijah v Senatu, na političnih srečanjih ter na številnih domačih prireditvah v prepričanju, da je ključnega pomena za uveljavljanje slovenskega vprašanja tako na družebeni kot inštitucionalni ravni, še posebej v Benečiji, interakcija med kulturnimi društvi in krajevnimi upravami oz. podpora slednjih prizadevanjem slovenske manjšine. Aktivno je sodelovala in posegla večkrat na manjšinskih srečanjih, ki so jih priredile številne krajevne uprave in javne ustanove od Sardinije in Sicilje do Južne Tirolske in samega Rima.

Bruna Dorbolo je bila med ustanovitelji in prva predsednica Inštituta za slovensko kulturo (2006-2016), cilj katerega je povezati v vsklajeno kulturno ponudbo in razvojno politiko kulturna društva, ki delujejo v vsem obmejnem pasu videnske pokrajine ter postaviti na učinkovitejše temelje promocijo slovenskega jezika in kulture. V ta okvir sodijo prizadevanja Inštituta za realizacijo muzeja Smo, ki sje nastal v okviru strateškega projekta Jezik. Bruna Dorbolo si je zato prevzela tudi nemajhno odgovornost kot predsednica Začasnega ciljnega združenja, ki je izpeljalo evropski projekt Jezik. Pod njenim vodstvom je ISK izpeljal tudi evropski projekt ZborZbirk, ki preko javnih in privatnih etnoloških zbirk ustvarja mrežo muzejev in povezuje ves čezmejni prostor.

Pomembna sta tudi njena narečna publicistična dejavnost (Novi Matajur in Trinkov koledar); literarno delo (Besiede tele zamlje, ZTT 2004). Objavila je več pripovedk in novel, napisala je tudi pet dramskih tekstov (Tonina Drejova, 1978; Ne vič sama doma, 1979; San zaparla dne vrata, pa druge odprem 1981; Benečija 1984; Vsak minut je na palanka 1996) za Beneško gledališče, ki so bili vsi uprizorjeni za Dan žena. Njena dela v dialektu je septembra 2017 izdalo KD Ivan Trinko v zbirki z naslovom Tala je naša zemja an mi smo nje snuovi.

Umrla je v Špetru 6. 8. 2017.