Senjam beneške piesmi_Ita

SENJAM BENEŠKE PIESMI

K razvoju glasbe na Videmskem, nastanku glasbenih skupin pa tudi ohranitvi domačih narečij je nedvomno veliko prispeval Senjam beneške piesmi, pravi festival beneške glasbe, ki ga je pred že 45 leti začelo prirejati Kulturno društvo Rečan Aldo Klodič.

Besedilo pesmi mora še danes biti obvezno v slovenskem narečju, kar se tiče glasbe, pa ni posebnih določil. Glavni pobudniki Sejma je bil Aldo Clodig-Klodič (1945-2015), ki je postal do leta 2015 duša našega Sejma. Na prvim Sejmu je napisal, med drugim, besedilo za pesem Pustita nam rože, ki jo je žirija proglasila za najlepšo. Pustita nam rože po našim sadit je tudi naslov treh zbornikov, kjer so objavljene pesmi prvih 30 let Sejma (I-X; XI-XX; XXI-XXX).

Za glasbeni del je pa skrbel predvsem pokojni Francesco Bergnach – Kekko.

Trije Sejmi so bili posvečeni cerkveni glasbi.

Na SBP je sodelovalo približno osemdeset avtorjev glasbe ali besedil, predstavljenih pa je bilo več kot 400 novih pesmi.

Vse več pa je pričakovanja okoli Sejma, ne samo ker se na odru predstavijo nove pesmi pa tudi in predsem ker je to lepo srečanje med generacijiami iz vseh beneških krajev, od Nediških dolin do Terske doline in Rezije, pa tudi bližnjega obmejnega prostora.

Danes je prireditev zelo zrastla po kvaliteti, sicer tudi po zaslugi in prizadevanju učencev Glasbene šole.

Senjam beneške piesmi se je začel z besiedo “nuoc”, ki je naslov prve pesmi, ki so jo zapeli na sv. Jakobu leta 1971. In res veli­ka, marzla, huda noč je bla tekrat v beneških dolinah. Te mladi so se vedno bolj razpršili po svetu “s trebuhom za kruhom”, starši doma pa so morali brez svežih moči opustiti obdelovanje zemlje, naša slovenska kultura ni več rodila in vse je kazalo konec našega rodu.

Danes pa se je nekaj spremenilo: to opažamo na našim društvom, ki prireja Senjam že od leta 1971 in to priča veliko število mladih, ki so nastopili še posebno na zadnjemu sejmu (19 novih pesmi in 13 glasbenih skupin!).

Lahko se pohvalimo, da je Senjam beneške piesmi postal tradicija, četudi ga ne organiziramo vsako leto, ker so nas finančne in organizacijske težave večkrat ustavile.