Božo – Natalino Zuanella
duhovnik, jezikoslovec in publicist
Bijača 25. decembra 1941 – Viden 6. maja 2025
Božo Zuanella se je rodil v Bijačah v občini Podbonesec 25. decembra 1941, umrl v Vidnu 6. maja 2025. V semenišče je šel, ko je bil star enajst let. V duhovnika je bil posvečen leta 1965 in novo mašo daroval v Matajurju. Šest let je kot kaplan služboval v Gallerianu, kjer je se je naučil domačega jezika in poučeval verouk v furlanščini.
Ko se je leta 1971 vrnil v Benečijo in prevzel tarčmunsko faro, je veliko svojega časa posvetil raziskovalnemu delu na področju krajevne zgodovine in jezikoslovja, v prvi vrsti krajevne onomastike in toponomastike. Zelo bogato je njegovo publicistično delo. Svoje prispevke je objavljal v Novem Matajurju in predvsem v verskem listu Dom. Dolgo obdobje je bil eden od glavnih stebrov časopisa Dom in je tudi njegova zasluga, da je časopis postal štirinajstdnevnik. Pisal je o etimologiji krajevnih imen v Benečiji, o priimkih, zgodovini, o Bratovščini s Stare gore, o povojnem delovanju tajnih paravojaških organizaciji v Benečiji in o aktualnih vprašanjih. Ob tem je po Benečiji zbiral gradivo za Krajevni leksikon Slovencev v Italiji, napisal je mnogo gesel za Primorski biografski leksikon. Sodeloval je tudi s Trinkovim koledarjem, Mladiko in škofijskim tednikom La vita cattolica.
Božo Zuanella je svoje pastirsko delo opravljal v tarčmunski fari, ki so ji z leti sledili še matajurska, sovodenjska in špetrska v Gorenjem Barnasu. Bil je prepričan, da mora duhovnik skrbeti za svoje vernike, a tudi za svojo skupnost. Bil je zagovornik pravic slovenske skupnosti v Benečiji in tudi potrebe po zakonski zaščiti, ki jo je utemeljeval s strokovnimi argumenti. Odmeven je bil leta 1978 njegov poseg o jezikovnem položaju v Beneški Sloveniji na konferenci Etnično-jezikovnih skupnosti v videnski pokrajini, ki ga je priredila Pokrajina Viden.
Kot zaveden Slovenec je imel precej težav zaradi svoje pokončne drže. Med drugim so ga skupaj z matajurskim župnikom Gujonom (1989) ovadili zaradi procesiji Sv. Marka, ki se že stoletija vijejo po poljih in poteh. Seveda ni bilo posledic. Leta 1996 je pri Domu objavil knjigo “Gli anni bui della Slavia”, ki je dve leti kasneje izšla tudi v slovenščini pri Cankarjevi založbi v Ljubljani z naslovom “Mračna leta Benečije”. V njej je zbral prispevke, ki jih je v nadaljevanjih objavljal v Domu z nadnaslovom Gladio nostrano (Domači Gladio). Na podlagi dokumentacije o organizaciji O, hranjene v semeniškem arhivu, je predstavil povojno raznarodovalno politiko v Benečiji. Razkril je delovanje tajne organizacije O po drugi svetovni vojni, predhodnice organizacije Gladio v Benečiji. V knjigi je osvetljena povojna asimilacijska politika in delovanje tajnih organizacij v Beneški Sloveniji, naloga katerih je bila preganjati ‘slavokomuniste’, ‘titovce’, ‘slavofile’ …
Knjiga je imela velik odmev, povzročila pa mu je tudi dosti nevšečnosti in grenkobe, saj je bil skupaj z Marinom Qualizzo obtožen in se je moral braniti pred sodiščem. Zadeva se je vlekla vrsto let, a na koncu sta bila oba oproščena.
Na predlog kulturnega društva Ivan Trinko sta mu leta 2021, ob Dnevu slovenske kulture, podelili krovni organizacij SSO in SKGZ priznanje za pomembno ter dragoceno vlogo kot eden od utemeljiteljev in spodbujevalcev narodnega ozaveščanja in preporoda Beneških Slovencev, saj je kot izvedenec na področju imenoslovja in krajevne zgodovine bistveno prispeval k samopoznavanju Benečije in utrjevanju identitete skupnost.