PUSTITA NAM ROŽE PO NAŠIM SADIT
10let senjama beneške piesmi
Senjam beneške piesmi je začeu z besiedo “nuoc”, ki je naslov parve piesmi, ki je bla zapieta na sv. Jakob lieta 1971 in ries velika, rnarzla, huda nuoc je bla v beneških dolinah. Te mladi so se nimar buj zgubjal po sviete, te stari doma so par sile zapuščal grunt, kier muoč je parmankuvala, naša slovenska kultura nie vič rodila in vse je kazalo na konae našega rodu.
Senjam je paršu ku na iskra in je preca ratu plemen, in že v parvih besiedah je poviedu, kaj, ki an kuo misle dielat: “Pustita nam rože po naširn sadit “, jo je ranik Rinaldo zagodu, ker do tekrat obedan, al malo kajšan, je imeu kuražo branit našo kulturo in z njo naše ljudi in naš rod.Večina nasprotniku je milo gledala na senjam in se posmihuvala, ker je bila prepričana, da od njega ne bo težav za dielo, ki je bilo že par kraj: uničanje beneškega slovenskega rodu.Takuo nie ratalo, čast Bogu. Društvo ‘ Rečan ‘ in njega člani so razumeli, de tale pot je bla ta prava za ustavit našo uničevanje in z našo domačo kulturo začet nazaj, četudi po težki pot, branit naš rod in ohranit naše navade, in od tistih se začet gibat za odpriet nove poti za našo slovensko kulturo.
“Takuo naprej” je naslov zadnje piesmi desetega lieta našega “sejma”, takuo naprej, ker smo vsi donas razumeli, da za ohranit naš majhan rod je potriebna kultura, in kultura parkliče tudi druge stvari, ki jih rabimo za živiet, in kultura nam bo pomagala, za de ostanemo brez strahu tisto, ki srno, Slovenci. In senjam pomaga veliko naši kulturi, zatuo pomaga veliko vsiem nam.
Kulturno društvo Rečan
(Senjam beneške piesmi XI-XX 1984-1995)
Šele cvedejo
“Če hočeš, da ti Bog pomaga, pomagaj se” prave star pregovor, an mi smo se an se gledamo pomagat, kar moremo, an se troštamo, de pried al potle nam Buog parnese tisto zaščito, na katero previč vsi zaupamo za naš razvoj.
Kar narvič teži na naše ljudi, je asimilacija, ki je napravla veliko diela, ki vsak dan nam objeda našo teluo an je skor paršla do kosti; ta težava se na bo ustavila, an če se hočemo rešit, se muoramo podat na vič poti.
Ena pot je tudi kultura an v kulturi je stazica od piesmi; po teli stazici smo se dali na sprehod, kar smo začeli ustvarjati za Senjam beneške piesmi. Smo prepričani, de kiek smo nardili, če ne druzega, smo se parbližali kot avtorji k pisanju našega slovenskega narečja an smo se naučili, četudi brez šolanja, tiste čarke, ki so znak slovenskega besedila.
Smo tudi naše poslušalce, ki so tudi oni brez šolanja, parbližali slovenščini, ki drugače ne bi paršla lahko v njih roke. Smo prepričali parjatelje, de se more ustvarjati, četudi se začne na njivi narečne kulture, an smo pokazali naspruotnikom, de naše korenine so tiste, ki mi spoštujemo, an ne tiste, ki oni nam silijo.
Pa je še na duga varsta reči, ki smo zganili po naših dolinah, majhane stvari, ki so nam pomagale do donas ohranit našo posebno dušo.
Zatuo se moremo pohvalit an muoramo pohvalit vse tiste, ki so nam pomagal od začetka do donas an jih je zaries puno. Pomislita, de je vič ku petdeset avtorjev besedil, vič ku štierdeset glasbeniku, ki pried al potle so paršli na varsto. An kup pievcu, parbližno osamdeset, za piet stuo an enainštierdeset piesmi, brez štiet zbore.
Če parložemo se godce, organizatorje, predstavjalce, goste an navadne dieluce an, zaki de ne, tudi gledace, se zbere zaries velika družina. Družina za na rec, de velik part naše beneško-slovenske skupnosti je dau no roko za ohranit, razvit, obogatiet našo kulturo, naš jizik an naše življenje.
Vse tuole an še … an še, je paršlo iz našega Sejma beneške piesmi.
Za kd Rečan
Aldo Klodič