VILJEM ČERNO

24.7.1937 – 22.7.2017

Viljem (Guglielmo) Cerno je bil še kot dijak med ustanovitelji kulturnega društva Ivan Trinko, kasneje je bil polstoletja v njegovem vodstvu kot odbornik in tajnik, v obdobju 1973-1979 kot predsednik. Leta 1967 je v Bardu dal pobudo za ustanovitev Centra za kulturne raziskave, ki je drugo najstarejše slovensko društvo v Videnski pokrajini. Bil je vnet vsestranski kulturni in narodni delavec, politik, voditelj Slovencev videnske pokrajine, besedni ustvarjalec v terskem narečju, po poklicu pa učitelj in profesor.

Rodil se je 24.7.1937 v Bardu, kjer je obiskoval osnovno šolo. Bil je eden od prvih beneških otrok, ki so na pobudo Demokratične fronte Slovencev obiskali slovenske šole v Gorici in zaradi tega je bila družina podvržena hudim pritiskom in preganjana. Leta 1958 je končal slovensko učiteljišče in nato študiral ob delu leposlovne vede na tržaški univerzi, kjer je diplomiral leta 1968. Svojo poklicno pot je začel kot učitelj že leta 1959. Poučeval je v gorskih vaseh Furlanije in v raznih krajih Beneške Slovenije, v obdobju 1966-1969 v rojstnem Bardu. Od leta 1969 do upokojitve je bil redni profesor italijanskega jezika, zgodovine in zemljepisa na nižji srednji šoli v Čenti.

Černo se je veliko prizadeval za pravico šolanja v slovenščini v videnski pokrajini. Na politični ravni je vztrajno zahteval, naj se na obmejnem prostoru osnujejo slovenske šole, sam pa je v sedemdesetih letih organiziral pošolski pouk s tečajem slovenščine v javnih državnih šolah v Teru, Špetru, v župnjišču v Gornjem Tarbiju, Mašeri, Nemah… Ko se je upokojil je predaval slovenščino in slovensko kulturo za Italijane tako v Vidnu kot v Čedadu in Čenti.

Veliko se je angažiral tudi v domači krajevni upravi, da bi izboljšal življenjske pogoje svojih občanov, še posebej v popotresnem obdobju. Bil je občinski svetnik celih štirideset let. V obdobju 1990-1995 je bil odbornik za kulturo, turizem in mednarodne odnose Terske gorske skupnosti in veliko je naredil za povezovanje s Posočjem in pobratenje med Čento in Bovcem. Bil je tudi član Zveze gorskih občin in skupnosti (UNCEM). Njegova je zasluga, če so v njegovi vasi začeli zbirati predmete iz domačega kmečkega življenja ter jih tako rešili pred uničujočo močjo potresa. Nastal je tako Etnografski muzej, ki je danes pričevanje preteklosti, a tudi vse bolj atraktivna turistična točka v visoki Terski dolini.

Prvi je začel v Benečiji, v povsem zaprtem in nenaklonjem okolju, prirejati javna kulturna srečanja o slovenski kulturi, o identiteti beneških ljudi, o pravico do zakonske zaščite. Doživel je marsikatero nasprotovanje in javni napad, a znal je izpodbijati argumente nasprotnikov in se je hitro uvejavil kot voditelj Slovencev v Furlaniji. Ko je postal predsednik KD Ivan Trinko se je povezal z zavednimi beneškimi duhovniki in jih vključeval v delovanje društva, tkal je vezi tudi med furlanskimi in slovenskimi duhovniki. Obenem je vseskozi skrbel za povezovanje vseh zavednih Slovencev na Videnskem ne glede na svetovnonazorsko in politično opredelitev. Deloval je z veliko politično modrostjo, a tudi s srcem in navdušenjem, zato je znal vse zbrati okrog ene mize. Dan emigranta, Srečanje sosednjih narodov na Kamenici, in številne druge odmevne pobude ne bi nastale in uspele brez njegovih političnih in organizacijskih prizadevanj.

Deloval je vsestransko, najbolj uspešen pa je bil v politiki in to zlasti v dolgem obdobju, ko je bilo potrebno doseči priznanje obstoja Slovencev videnske pokrajine. Zato je tudi kandidiral na socialistični stranki za deželne volitve leta 1963.  Neštetokrat je govoril v javnosti, veliko se je srečeval s krajevnimi upravitelji, vedno je bil prisoten na vsem našem teritoriju. Zato je povsem razumljivo, da je prejel največ glasov na volitvah za predsednika Zveze Slovencev, ki so se leta 1991 vršila na sedežu slovenskih društev od Kanalske doline do Čedada.

Viljem Černo je pol stoletja zastopal Slovence videnske pokrajine na deželni ravni v SKGZ, bil je član Glavnega odbora, ki mu je predsedoval dva mandata in Izvršnega odbora. V obdobju 1977-2000 je bil predsednik Pokrajinskega sveta za Videmsko. Bil je med ustanovitelji Slorija in v njegovem vodstvu, član Narodne in študijske knjižnice, ki jo je deset let (2001 – 2010 ) vodil kot predsednik. Dejaven je bil tudi v Zvezi slovenskih kulturnih društev. Vedno je skrbel za uspeh teh organizacij in v njih zagovarjal interese Slovencev v Furlaniji.

Černo je bil tudi narečni pesnik. Največ pesmi je objavil v ciklostiliranem medžupnjiskem listu Med nami, objavil jih je tudi v Trinkovem koledarju in več zbornikov. Poskrbel je tudi za prevod v tersko narečje treh knjižnih mašnih beril z naslovom Boava besieda.

Menu