MePZ Rečan

Mešani pevski zbor Rečan ima korenine v cerkvenim zboru lieške fare. Tam je bil ustanovljen v začetku prejšnega stoletja in je skor zdržano prepeval do današnjh dni. V šestdesetih let prejšnega stoletja, je zbor padal skor na ničko zaradi velike emigracje tistih časov. Takrat je prišel na Lesah za kaplana gospod pre Rino Markič. Z veliko ljubeznjo, ki je osebno imel do petja, je zbral okol sebe veliko mladih in skupaj z ostalimi starejši pevci je napravil nov zbor, ki je štel več kot štirideset oseb. Takrat smo začeli peti tudi  izven cerkve in smo se dali eno ime, ki ni moglo bit drugače kot »Rečan«, kjer smo iz Rečanske doline v Benečiji. Takrat se je rodil tudi kd Rečan.
Pre Rino je vodil zbor dokler je bil med nami. Potem so ga preselili v Furlanjio in zbor je ostal brez pevovodja in »začasno« ga je nadomestil Aldo Klodič. Potem so ga še vodili Anton Hvalica iz Sriednjega in furlanska učitelca Lia Bront, ki je bila iz Čedada in na žalost, cetudi je bila pridna, ni mogla veliko delati kjer ni poznala slovenščine, in tudi našega nareča ne. Zbor je pa pel v glavnem slovenske pesmi. Zbor se je nazaj varnil v Klodičove roke. Danes je Davide Tomasetig tisti, ki  pelje naprej to skupino, ki je danes manj stevilčna ampak je obdržala stari duh.
Bili smo prisotni na  vseh tradicjonalnih manifestacijah po celi Benečiji. Smo bili prvi, in na žalost edini beneški zbor, ki se je upal peti slovenske pesmi  na uradnih komemoracjah (na primer 4. novembra pred spomenikah padlim v vojnah) in za to smo imeli tudi puno težav. Potem smo hodili na Ceciljanko v Gorico, smo bli več krat prisotni, in še hodimo, na Promorska Poje, na srečanje zborov v S. Vid pri Stični. Peli smo po Slovenji, po Koroški pa tudi za naše emigrante v Belgi in v Švici. Nastopili smo tudi v Rimu pri Vatikanu (auditorium S. Cecilia) in po Furlanji.
Pojemo predvsem naše narodne slovenske pesmi bodisi cerkvene kot druge. Za kar se tiče cerkvenega repertuarija imamo več maš v slovenščini pa tudi v latinščini od slovenskih skladateljev. Imamo navadne pesmi za vsak liturgični čas leta. Narodne pesmi so pa tiste v priredbah naših beneških mojstrov, pa se pomagamo tudi z novimi slovenskimi pesmi skladatelju naših dolin in zamejstva. Včasih se trudimo tudi s kakšno furlansko »villotto« an, še je kakšna posebna prireditev rabimo tudi pesmi v drugih jezikov.
Smo slovenski benečjani, zato naše petje ima korenine v naših dolinah. Pojemo naše melodije, ki so večkrat posvečene nostalgiji/domotožju, ki je nastal zaradi izseljenstva ali zaradi težavah za preživetije po naših hribah in dolinah. Strokovno morda nismo na varhu, pa čustveno imamo našo posebno armonjio, ki ti gre ravno v srce. Danes, pri nas župniki služijo maše v italjanščini zato naše slovensko petje dela razliko med »našo« mašo s tisto ki se čuti  drugje.
Upamo, da bomo imeli še moči za iti naprej, za obdržati v naših krajih vso tisto glasbeno dediščino, ki so jo nam naši starši zapustili.
(Aldo Klodič, 2009)

download pdf (besedilo in fotografije)

 

CoverZarnjeDuha