PRIPOVEDNIK

PRIPOVEDNIK

V Ljudskem glasu v Ljubljani je objavil v prozi Beneški Slovenci (1883, štev. 6, 14, 18). Potem je postal tu nekak dopisnik Z Beneškega  in pisal članke za rubriko Izvirni dopisi.

Trinko je v njih obravnaval probleme, ki so bili najbolj pereči v tisti dobi za Benečijo.

16. januarja 1883 govori o kulturnih in političnih razmerah, 16. februarja spodbuja rojake, da bi se skupno obrnili na vlado, naj upelje slovenščino v šole, kakor je bilo dovoljeno nemški manjšini. Nadalje izraža željo, da bi ljudstvo v Benečiji dobilo čimveč slovenskih knjig. 16. aprila ugotavlja, kako italijanizacija v Benečiji nevzdržno napreduje.
17. junija je v članku Pozabljeni bratje Beneški Slovenci potegnil nekako človeško in značajsko mejo med Benečani in Furlani. Italijani ne bodo nikoli obeh popolno asimiliral, Benečanom pa bi slovenske knjige pomagale k narodnem prebujanju.

1884 je začel sodelovati v Ljubljanskem domu s pripovedko Vedomci, sledile so Divje žene ali krivjopete (J. Sket in J. Wester sta jih sprejela v Slovensko čitanko za prvi razred dekliškega liceja, Mohorjeva družba 1910 in v Slovenski čitanki za prvi razred srednjih šol, 4. predelana izdaja, Mohorjeva družba 1910; 5. izdaja 1912).

1897 ga je pridobila Nadliškova za sodelovanje pri tržaški Slovenki. Tu je tega leta izšla črtica Otroška psychologija (štev. 4) in članka Čestitim “Slovenkinim” sotrudnicam v prevdarek (štev. 19) in Naši literarni boji (štev. 25).

Potem je umolknil in 1929 izdal pri Goriški Mohorjevi družbi knjigo devetih črtic Naši paglavci. Res so “paglavci” glavni junaki posameznih zgodb, radi se igrajo, ob sobotah čakajo nad vasjo domače, da jim prinesejo kaj dobrega s sejma v Čedadu, živijo z vaško skupnostjo in navadami, ob njih pa je Trinko razgrnil lepoto gričev in dolin Benečije, kjer je vsaka dolina svet zase s svojim narečjem.

Nastopajo pa tudi odrasli s svojo značilno govorico, s težavami in drobnimi veselji, s vsojim načinom življenja in mišljenja, a tudi vraževerstva.

Rokopis je uredil dr. Anton Kacin (PSBL II, 1-3) nekoliko popravil v sporazumu z avtorjem.

Od Poezij do Paglavcev je dosegel Trinko silen jezikovni razvoj, postal je suveren mojster slovenske besede, ki jo je požlahtnil z nekaterimi domačimi izrazi (prim. Izvestje Trst 1979).

Leto pozneje je napisal še črtico Ded in vnučki (Družina 1930, 17-19), potem ni nadaljeval s prozo.

Poskusil se je tudi v dramatiki in zapustil v rokopisu dva prizorčka (Marjan Brecelj, Trinkov koledar 1980, 64-74).