PESNIK

V 2. liceju   je znal že toliko knjižne slovenščine, da se je poskusil v pesmi.

Ker je bil vse življenje  reden in natančen in se je na vsako delo temeljito pripravil, je pesmi zapisoval v zvezke.

Tako so od 1880 do 1883 nastali 4 zvezki, ki jih hrani župnik Jožko Kragelj (PSBL II, 167), na ciklostilu pa jih je objavila Irene Lupinc v doktorski tezi Ivan Trinko, življenje in delo(Videm 1980-81, 311 strani).

1. zvezek ima naslov Slovenske pesmice in datum “malega travna 3. dan 1880”.

Poznati je moral precej slovenske poezije, ker navaja v uvodu 6 Potočnikovih verzov o slovenski ljubezni do petja, očiten je Prešernov, Jenkov, Gregorčičev, Stritarjev in še kak vpliv, tudi italijanski iz šole.

Pesem Vinu ima obliko in verz Prešernove Pod oknom. Pesmi je 26 in so bridke osebne izpovedi, poskus epike, obtožba Nemcev, da preganjajo Slovane, in poziv Rusom, naj pobijejo vse narode in zavladajo “od goré Urala, / do Jadre naše” (V prihodnost).

V jeziku je še okoren, veliko je napačnih besednih poudarkov, apostrofov in narečnih izrazov. Tedaj je dobil naslov goriškega osmošolca Alojzija Franka (PSBL I, 385-86) in mu pisal, da zlaga pesmi, sprašuje ga, kaj naj bere, mu sme poslati kako pesem v presojo. Franko mu je takoj odgovoril in začelo se je dopisovanje. Koliko pisem je pisal Trinko, ne vemo, Franko jih je pet od 1880 do 1881 in dve 1883 (objavil jih je Jožko Kragrlj v Trinkovem Kolederju 1981).

Iz pisem prvič zvemo, da je Trinko zlagal pesmi, da si je naročil revijo Kres (Mohorjeva Družba Celovec 1881-86) in da bere Koseskega zardi “prevzvišenega in visokega” jezika.

Franko mu je ocenil pesem V prihodnost in ga svaril pred zaverovanostjo v panslavizem, ker bi se Slov. morali uklanjati tudi Rusom, “in bratu uklanjati se je huje kakor tujcu”. Tudi glede jezika mu je dal vrsto napotkov.

  1. zvezek, Pesmice 1880-81, kaže veliko spremembo s prvim. V njem je cikel 28 krajših pesmi z naslovom Čas, po zunanji obliki enake Jenkovim Obrazom, po vsebini pa pretresljiva izpoved žalosti in nesreče, ker mora živeti v tujini, ker je Slovenija daleč in nesložna, ker je na svetu polno sovraštva in nadlog.

Tu je našel Trinko svojo obliko, vsebino, pa je poživil s svežimi podobami iz narave. S pesmimi je bil očitno zadovoljen, zato jih je nekoliko popravil in prepisal v 3. zvezek.

  1. zvezek (1882) ima na naslovni strani Trinkov podpis v cirilici, geslo o ljubezni do domovine in v cirilici nekaj verzov o domovini srbskega pesnika Pucića in hrvaškega Preradovića.

Pod naslovom Srčmi glasovi so pesmi iz 2. zvezka, v drugem delu je cikel Mrtvih pesmi, dve daljši pesnitvi o mrtvih, ki se po ljudskem izročilu vračajo, dokler ne zadostijo za greh.

Trinko je dobil navdih skoraj gotovo pri italijanskem pesniku Ugu Foscolu, ki je napisal pesnitev I sepolcri (Grobovi, 1807) in jo obravnavajo v srednjih šolah.

Oblika je za Trinka nova: štiristopni jamb, ki je v 1. in 4. verzu nadštevilen, po štirje verzi sestavljejo kitico, rima je prestopna.

  1. zvezek ima naslov Pesmice, 1883. Tedaj je bil prvo leto v bogoslovju. Izstopajo tri daljše pesnitve: Na Predelskem bojnem polju opeva vojake, ki so padli v tridnevni bitki med Francozi in avstrijiski branilci Predela (15.-18. maja 1809). V slovansko vzajemnost sodi Samogovor Poljskega pregnanca, ki je nastala ob 20-letnici zadnje velike poljske vstaje proti Rusiji 1863; Rusi so jo zatrli in veliko upornikov odpeljali v Sibirijo. (Objavil jo je profesor Robert Petaros v zborniku videmske univerze EstEuropa I, 1984; dodana sta italijanski in poljski prevod Jolante Kowalska Durazzano).

Elegija pesimistično in svetoboljsko opeva nesreče, ki ga zadevajo; očiten je vpliv Josipa Stritarja, ki ga je tako cenil, da mu je posvetil slavilno pesem (Borisu Miranu). Sonet Porečki cerkvi (o prihodu novoposvečenega škofa) je namenjen novemu poreško-puljskemu škofu Alojziju Zornu (Prvačina 1834 – Gorica 1897), ki je bil ustoličen 14. marca 1883, že istega leta pa prestavljen v Gorico (Trinkov koledar 1981, 59-60).

Tako je Trinko v štirih letih napisal okrog 90 pesmi, med katerimi so nekatere daljše pesnitve. V njih je toliko dozorel, da je mogel 1885 nastopati v Ljubljanskem zvonu najuglednejši in najzahtevnejši tedanji slovenski reviji.

K sodelovanju ga je povabil  urednik Fran Levec in v začetku 1885 mu je Trinko poslal Dve pesmi beneškega Slovenca; to sta Slovo od doma in Daleč moram, daleč, obe iz 3. zvezka rokopisnih pesmi, obe tudi v poznejši zbirki.

V naslednjih letih (1887-92, 1894-98) je priobčil v Ljubljanskem zvonu še 56 pesmi, 1887 je po Gregorčičevem prigovarjanju objavil 3 pesmi v Slovanu, 5 1897 v tržaški Slovenki, po eno v Domu in svetu in v  goriški Soči, skupaj 68 pesmi.

Na Gregorčičevo in Gabrščkovo prigovarjanje se je Trinko odločil za samostojno pesniško zbirko. Izmed priobčenih jih je vzel 18, ostale je napisal posebej.

Zbirko je pregledal in malo popravil Gregorčič, izšla pa je 15. maja 1897 v Gabrščkovi Slovanski knjižnici (zvezek 60-61) v Gorici pod naslovom Poezije s psevdonimom Zamejski.

Knjigo je posvetil z odo prigodnico Jeleni Črnogorski kneginji neapeljski, ki se je 24. oktobra 1896 poročila z italijanskem kraljevičem Viktorjem Emanuelom.

Tudi beneški znanstvenik doktor Bruno Guyon (PSBL I, 517-19) ji je posvetil knjigo, ker so Benečani gledali v novi kraljici svojo naravno zavetnico.

Trinko je že prej prevedel odo v italijanščino in jo izdal v videmskih Pagine Friulane, XI.

V geslu Moje pesmi poudarja, da so se rodile v tujini, v ledenem, sovražnem ozračju, zato so žalostne in otožne. 25. marca 1895 je Trinko pisal Vatroslavu Holzu: “Jaz sem pesimist, a zdi se mi, da ne grem daleč od resnice, ako pravim, da Slovenci se ne vspenjamo nikdar na boljšo stopnjo in da ne bomo nikdar imeli nič svojega”. Slovencev je malo, uborni so, nesložni, sebični. “To je korenina in začetek žalovanja in pesimizma, ki preveva v raznih oblikah mojih drobnih pesmic”.

To je ključ za razumevanje prvega cikla v zbirki – Razpršeno listje -, ki obsega 58 pesmi v obliki Jenkovih Obrazov in ki jih je 28 napisal že v 2. in 3. rokopisnih zvezkov. Samo 3 je vzel iz 3. zvezka (2 sta izšli v Ljubljanskem zvonu), druge so nove, čeprav obravnavajo podobno snov: pretresljiva osebna izpoved dušečega življenja v tujini, od koder ni rešitev, in ljubezni do bratov na vzhodu.

V ostalih pesmih poje o izumrtju Slovencev v Furlaniji (Ob stari listini), o ljubezni do domovine, premišljuje o smrti, o slovanski neslogi (Nesloga, Slovanski dan – obe v obliki vizije), najpomembnejši pa sta pripovedni viziji Oglej in Pad Ogleja o veličini in propadu Ogleja, ki je 975 let vodil in usmerjal slovansko versko življenje; pesmi (670 verzov) sta novost v slovenski epiki in doktor Slodnjak je zapisal: “V tem smislu je pomenila vizija res obogatitev naše skromne zgodovinske epike, četudi je bila Trinkova pesnitev v primeri z italijansko poezijo izrazito epigonska. Kljub temu so delovali njegovi sicer malce retorični, a vsebinsko polni enajsterci živo in prepričevalno… tudi v primeri s Stritarjevo kultivirano in gladko verzifikacijo” (Zgodovina slovenskega slovstva III, 292).

Pad Ogleja je Trinko oktobra 1896, ko je izšel v Ljubljanskem zvonu, prevedel v italijanščino in ga izdal s slovenskem izvirnikom v knjižici za poroko Lucille Clodig, hčerke profesorja Ivana Klodiča (PSBL II, 70-71), in inženirja Alessija Herzena (ocena Giuseppe Loschi, Il Cittadino italiano 27. oktobra 1896; Ljubljanski zvon 1896, 704; Martin Jevnikar, Trinkov koledar 1974, 40-46).

Trinko je z zbirko dokazal, da je bil globok in občutljiv pesnik. Iz njegovih pesmi diha silna ljubezen do slovenskega naroda, skrb za njegov obstanek in razvoj, težave slovenskega izobraženca v neodmevnem tujem okolju, značilnosti Benečije.

Kritike niso bile posebno ugodne, večino so motile jezikovne pomanjkljivosti (T. Doksov – Dragotin Jesenko, Ljubljanski zvon 1897, 376, 508-10; A. Medved, Dom in svet 1897, 378-79; Marica Bartol – Nadlišek; Slovenka 1897, štev. 11; SN 1897, štev. 113).

Morda jih je še najpravičneje ocenil dr. A. Slodnjak: “Kljub temu (jezikovne pomanjkljivosti) se zdi, da je bilo v Trinku več pesnika kakor smo sodili ob posameznih pesmih in kakor so mislili ocenjevalci in bralci spričo te zbirke” (Zgodovina slovenskega slovstva IV, 126).

Jezik je res pomanjkljiv, nekam starinski. Tako pogosto uporablja v mestni ednini samostalnika srednjega spola “i” namesto “u”: v srci, po sini, na nebi, v morji; v ženski sklanjatvi v rodilniku dvojine in množine “ij”: od stranij, kostij, vasij; po Aškercu je najbrž posnel “oj” v orodniku ednine: zimoj, glavoj, lučjoj, v množini ima kratko obliko: sini, vali, zidi; uporablja vokala na “e”: človeče, brate, sine, Bože; tudi pri ženskem pridevniku v mestniku ednine piše “ej”: po tihej sobi, besnečej sili; beneška posebnost je pri glagolu kratka oblika 3. osebe množine sedanjega časa: kradó, rušé se, se smejó; izstopajo deležniki in deleža, ki jih je na “č” nad 130, če upoštevamo še njihova ponavljanja, še število pomnoži; zaradi ritma zamenjuje “v” z “u”, prav tako v zloženih besedah; nad 50 je hrvaških izposojenk, ki jih ponavlja do osemkrat; broj, glup, brez traga, vojnik; najbrž pod Gregorčičevem vplivom ima številne zloženke in sestavljenke; več je napačnih naglasov, aprostrofov, itd. (Izvestje Trst 1979).

Trinko je Medvedova kritika tako potrla, da je odložil pesniško pero, napisal je le še kako prigodnico.